Čez 7-metrski slap

26. 1.  Reka Kaituna

Zjutraj nas je pričakalo nekoliko kislo vreme in nič kaj privlačno za rafting na mogočni reki Kaituna, ki nas je čakal. Po pravici povedano, me je bilo precej strah tistega 7-metrskega slapu, po katerem se bomo spustili. To je baje najvišji slap, po katerem se lahko spustijo navadni smrtniki, torej netrenirani človečki. Dan pred tem, smo lahko opazovali nekaj raftov, ki so se spustili po slapovih in na tem največjem, se je eden od raftov skoraj prevrnil in iz njega sta popadala dva raftarja. Baje se vsak sedmi raft obrne. 

Že sedemmetrski spust se mi je zdel precej grozen, kaj šele možnost, da pristanem v vodi. Voda je imela 20 stopinj in za njih je bilo to toplo. Res je, da je bila voda toplejša od zunanjih temperatur ampak daleč od moje predstave o toploti. Poleg tega je še občasno malo pokapljalo. No, glede na to, da je bilo po njihovo to čisto projetno, nismo dobili neoprenskega oblačila. Ampak smo preko kopalk oblekli športne moške kratke hlače, rešilni pas, poveznili čelado in obuli neopren čevlje.

Predno smo se spustili na reko, smo imeli maorsko molitev in nato stopili na naše rafte. Ko smo bili enkrat na vodi, je kmalu postalo zelo zabavno in počasi sem pozabljala na svoj strah. Na raftu sem zasedla pozicijo čisto spredaj, kar je sicer najbolje, ker imaš sigurno najboljše doživetje, je pa dobro, da sodeluješ s svojim partnerjem na drugi strani, saj si poleg vodnika zadaj, najpomembnejši pogonski del rafta. No, žal, moj kolega na levi, ni znal opazovati drugega ritma kot samo svojega. Prvi del spusta je bil najbolj zahteven s štirimi večjimi slapovi. Ko smo se bližali zadnjemu, najvišjemu, me je spet nekoliko stisnilo ampak, ko si enkrat na reki, ni druge kot, da greš dol. Po krajšem postanku, da nam je vodnik še enkrat pojasnil, kaj moramo narediti ob spustu čez tega sedemmetrskega velikana in kaj, če se slučajno najdemo v vodi, smo se zapodili navzdol. Na prelomu slapu smo morali sesti v raft, skloniti glavo do kolen in se dobro prijeti. Naenkrat nas je zajela voda, saj raft v vertikalni poziciji, za nekaj trenutkov čisto izgine v vodi in samo čakaš, kaj bo sledilo. Ko smo pristali na vodni gladini, smo navdušeno vpili od sreče, da se nismo obrnili. V bistvu, na koncu, je bil strah le večji od resničnosti in izkušnja je bila nepozabna. Verjetno bi bilo drugače, če bi me odplavilo. 

Drugi del poti je bil precej miren in preostalo je samo še, da se zabavamo. Na zadnjem malem slapu smo surfali na valu, kar pomeni, da se pustiš nekoliko ujeti v tok, ki te drži pod slapom in se nastavljali fotografinji na obali.

Fotografije niso z našega spusta. Te baje še dobim. Ampak samo za okus objavljam posnetke ene druge skupine, ki smo jo opazovali pri spustih dan poprej.