Hahei in veslanje ob prečudoviti obali

Po samo treh urah spanja zaradi prepakiranja za krožno potovanje in reduciranja prtljage, sem vstala že ob 6.30. Sheryl me je odpeljala do pisarne Stray travel v mestu, kjer se je zbralo lepo število nadebudnih turistov, ki smo si zadali, da z avtobusom prekrižarimo državo. Ko je prišel avtobus sem se hitro zagrebla za sedeža čisto v prvi vrsti. Kljub temu, da se je avtobus napolnil do konca, je edini sedež, ki je ostal prost, ob meni tako, da imam edina veliko prostora. Super!

Zapustili smo Auckland in se odpravili proti jugu in potem vzhodu, polotok Corommander ter luštno letoviško mestece Hahei. Bivali smo v mestnem kampu, delu namenjenem backpackerjem. Po prihodu smo imeli samo 15 minut, da se pripravimo za enega najboljših doživetij Nove Zelandije: veslanje z morskim kajakom ob obali morskega parka. Naš cilj je bila najlepša plaža im. Cathedral Cove. Na Hahei plaži, ki je bilo naše izhodišče sta nas pričakala naša vodiča Tayler in Mike. Po uvodnem informiranju, kratkih inštrukcijah veslanja na obali, smo se namestili v kajak za dva in se zapodili v vodo. Spet sem imela srečo in dobila vodiča za sparing partnerja. Jupi, jupi! Dan je bil prekrasen, sonce, občasna oblačnost, ki nas je reševala pred tem, da nas zažge in rahel veter tako, da smo imeli večinoma zelo mirno morje in nas ni preveč zalivalo. Obala je razgibana, previsne stene, beli klifi iz vulkanskega prahu in vmesne peščene plaže. Enostavno prekrasno! Vse naokoli pa iz morja gledajo škrbinasti otoki, ki nakazujejo zunanje robove podvodnih vulkanov, ki so ustvarili to prečudovito pokrajino. Nekoliko me je spomnilo na Grčijo in Zakintos. V enem od zalivom smo lahko videli eealray, sestrično od stingraya, ki je plavala po plitvi vodi enega od zalivov, ki velja za njihovo zatočišče v tem rezervatu. Voda je drugače tu zelo hladna, trenutno 20 stopinj. Baje se dvigne do max. 24, tako da me nekako ne vleče v vodo. Se vidi, da je ocean. Malo smo se razvadili z našim Adriatikom. Sonce pa je izjemno nevarno, saj imajo zelo veliko ozonsko luknjo in sončne kreme, ki se prodajajo tu, se začnejo s faktorjem 20, največ je tistih s 30 in se dvignejo do faktorja 50. Priporočeno mi je bilo, da kupim vsaj faktor 30, kar sem tudi naredila. Je pa tudi res, da tu na plažah skoraj nimajo naravne sence, za razliko od ostalih obmorskih držav, ki sem jih obiskala pa tudi nimajo plaž 'onesnaženih' s senčniki in ležalniki. Tukaj se gredo le bolj naravni turizem in povsod se opozarja, da se izogibaš izpostavljanju soncu med 10.30 in vsaj 17.00. No, mi smo svoje veslanje začeli ob 13.30 in zato sem oblekla tanko tuniko z daljšimi rokavi, ki sem jo uporabljala na jadranjih, se debelo namazala s kremo in poveznila na glavo klobuček.

Ko smo po stiridesetih minutah prispeli na slovito Cathedral Cove plažo, smo naleteli na precejšnje število ljudi. Plaža je znana po stenovitem oboku, ki ima obliko stropa v katedrali, odtod tudi ime, skozi katerega lahko dostopaš do drugega dela plaže. Predno sta nas vodiča spustila, da si malo ogledamo naokoli, sta vzela naročila za pijačo, ki jo bosta pripravila v vmesnem času. Izbor je bil za plažo popolno presenečenje. Na izbiro smo imeli kavo, machiatto, latte machiatto, vročo čokolado in čaj. Jaz sem izbrala vročo čokolado. Čez 15 minut nas je čakala prava kavarniška izkušnja na plaži. Noro! 

Na žalost je vse prehitro minilo in morali smo odveslati nazaj. Vmes smo prečili še kanal do prvega bližnjega otok, kjer smo se zapeljali skozi naravni tunel in potem odveslali nazaj proti Hahei plaži.

Zvečer sem se še nekoliko sprehodila skozi mestece naredila nekaj fotografij in se vrnila nazaj ravno pravi čas za skupinsko večerjo. Grill po novozelandsko. Takoj, po večerji, sem šla malo počivat in seveda zaspala do jutra.