Prvi vtisi

Vceraj se je vreme poslabsalo. Napovedali so ze, da bo vse do cetrtka, ko krenem na krozno potovanje po NZ, precej dezevno. Baje se nas je dotaknil nek tropski ciklon, ki prihaja iz smeri polinezijskih otokov. Jaz sem pricakovala precej slabse vreme, kot se je izkazalo. Namrec Auckland slovi po spremenljivem vremenu, kjer lahko v enem dnevu dozivis vse stiri letne case. No, vceraj je ze bil en tak dan. Zacelo se je z dezjem. Ne prevec mocnim. Temperature nic kaj prevec visoke. V bistvu me prej zebe kot, da mi je vroce.

No, po jutranjih pripravah povezanih s konfiguriranjem novega iPada Mini in urejanjem bancnih zapletov, sem se ok 13h odpravila v mesto. Do tedaj pa je tudi nehalo dezevati. Glede na stanje zunaj, sem se oblekla kot cebula: majico brez rokavov kot spodnje perilo, majico s kratkimi rokavi in cez zgornji del trenirke, v nahrbtnik pa se poletni softshell za vsak slucaj. Spodaj pa kavbojke. Ko sem zacela hoditi mi je postalo kmalu topleje (logicno;) ampak zaradi vetra se nisem pocutila tako udobno, da bi hodila samo v kratkih rokavih. Kmalu sem na cesti srecevala ljudi, ki so bili obleceni tako razlicno, kot bi jih srecala na popolnoma drugih celinah. Eni cisto poletno, primerno za 30 stopinj in vec, eni v daljsih lahkih stvareh, tretji v neki kombinaciji, cetrti pa v zimsko-jesenskih opravah. Res! Naletela sem na punco, ki je imela na sebi pravo zimsko puhovko. Torej ni cudno, da se jaz tezko znajdem, ce se oni ne vedo, kako bi se oblekli. Se najbolj sem razumela tiste, ki so bili obleceni v neko tako srednjo varianto, definitivno pa nisem mogla razumeti kako prezivijo dekleta v kratkih hlackah ali mini krilcih s topi brez rokavov. Medtem, ko obcasno brije veter ali pa pada dez. Pa ceprav so nekatere imele namesto standardnih flip-flop sandalov obute skornje na golo nogo. Kakorkoli ze, jaz sem se v svoji cebulni opravi kar dobro pocutila. Ceprav sem se ves cas slacila in oblacila nazaj. Je bilo pa res na trenutke tudi prevroce ter prevlazno in mi je bilo zal, da nisem imela sandalov s seboj, da bi noge malo prezracila. Ampak cez pet minut bi ze imela problem, saj bi me verjetno zeblo v prste. Tako, da ja. Je kar tezko izbrat idealno opravo, ce enkrat malo rosi, potem je oblacno in vlazno, pa soncno in toplo, pa spet malo prsi ali dezuje, potem zacne se veter pihat, da odnasa deznik itd. Zanimivo! J

In tako sem se odpravila kar pes v center. Ni tako blizu, ampak glede na to, da nisem imela nekih obveznosti, sem lepo pocasi odkrivala mesto. Podrocje je precej valovito in razgibano, saj je zgrajeno na tleh, ki so vulkanskega porekla. Namrec mesto je zgrajeno na kar 50-ih vulkanih in niso vsi ugasli. Sicer je res, da je bila zadnja velika erupcija pred 600 leti ampak mi je bilo vceraj povedano, da so se pred kratkih eni trije imeli neke mini izbruhe. Malo so pokasljali in dvignili oblakce plina ampak se ljudje tukaj nekako ne sekirajo prevec okrog tega. Baje je plast zemlje do lave tu debela le 100 km. In tako je mesto eno tako veliko valovito morje druzinskih hisk, ki tresci na obalo v centru mesta, kjer domujejo neboticniki, pristanisce in glavna marina.

Ko sem se sprehajala po centru in enem od parkov odkoder so bili lepi pogledi na vrhove
neboticnikov, sem se spomnila Hong Konga. Kjer je bila podobna scena. Le da moram priznati, da je tu na nek nacin lepse, saj je vse nekoliko manjse in se bolj zeleno kot tam. Imata pa veliko skupnega. Velika razlika pa je, da je tu koncentracija ljudi precej manjsa in ulice niso prenatrpane. Kar me je presenetilo je bilo to, da sem srecevala ogromno azijcev, predvsem verjetno Kitajcev. Baje je azijska skupnost tu ogromna in ima vse vecji vpliv na mesto. To se pozna tudi po stevilu restavracij in trgovin, ki si sledijo kar ena za drugo. Je pa tudi res, da Novozelandci obozujejo japonsko hrano, predvsem sushi in tega res ne primanjkuje tu. Tudi avtomobili so vecinoma japonski, saj so tu to najcenejsi avtomobili. Za razliko od nasih krajev, kjer so skoraj prestizni. Namrec geografsko je Japonska najblizja in uvoz avtomobilov od tam je najcenejsi. Zato pa so evropski avtomobili tu rezervirani za tiste bolj premozne.

Kaj me je se presenetilo na cesti oz. kriziscih. Prehod pescev cez krizisca. Novozelandci so zelo prakticni in to se pozna tudi tu. Krizisce se v nekem momentu zapre za celoten promet in takrat pesci udarijo cez po vseh moznih smereh. Tista diagonalna varianta me je najbolj presentila in navdusila tako, da sem jo hitro osvojila in posvojila. Skoda, da to ne more delovati tudi pri nas.

 

Se dve zanimivosti. Nekoliko manj prijetni. Voda tu je dobrina na katero precej pazijo. Do take mere, da zelo varcujejo z njo, ker je ocitno komunalni prispevek zanjo visok in seveda odvisen od porabe. Kako se to vidi v domovih. No, tako, da naletis na neizplaknjen WC in najprej pomislis, da je nekdo morda pozabil potegniti vodo, ker je bil zaspan. Ko to dozivis drugic si reces, to ne more biti slucajno. Ocitno je nekdo precej “neurejen”. Nakar tretji dan izves, da je to “normalno”, saj ce res ni potrebno, pustijo, da se malo nabere, potem sele splaknejo. Vsaj pri lulanju. Ce gres kakat, pa potegnes vodo. No, mislim, da se bom temu vseeno malo tezje prilagodila.

Druga neprijetna navada je, da posodo pomijejo tako, da je tudi ne splahujejo. Kar pomeni, da umazano posodo potunkajo v minimalno kolicino tople vode s polno detergenta v koritu, jo pomijejo in tako, brez splakovanja, postavijo na odcejevalnik! Seveda jim to ne vzame veliko casa in posoda je tik-tak pomita. Katastrofa! Sploh zame, ki sem precej obcutljiva na to, da bi nehote pogoltnila vase skodljive snovi in tako obremenila telo z vecjimi kolicinami kemije. Malo se mirim, da je detergent prijazen do okolja (eco), da ocuvajo okolje (vodo) in baje prijazen do koze, vsaj tako pise na nalepki J. Kaj pa naredi notri v telesu, se pa ocitno ne sprasujejo. In tako, ko nihce ne gleda, pred uporabi splahnem vsako stvar, ki jo uporabim.

Aha, da ne zakljucim s samo neprijetnimi stvarmi pa preskok na vcerajsnji potres. Jaz ga nisem cutila. Pravzaprav sploh nismo vedeli, da se je zgodil. Mogoce, ker sem bila cel dan naokoli in zunaj. Sele zvecer pri porocilih, smo slisale, da je zatreslo juzni del severnega otoka, kar verjetno pomeni Wellington. Tako, da ni strahu. Vsaj tukaj ne.

Zdaj pa sibam ven. Ker je vreme spet nestanovitno, bom imela enak problem kot iz zacetka zgodbe. Ampak sem se odlocila, da, ce ne bo za bit zunaj, obiscem kaksen muzej ali galerijo pa bo selcas hitro mimo.

Lep vetroven pozdrav iz tukaj dol!