Srečanje z maorsko kulturo

25. 1. Raglan - Mourea - reka Kaituna

Popoldne smo se pripeljali v naselje, kašnih dvajset minut iz Mouree, kjer sta nas pričakala naša gostitelja Ruth in njen brat, katerega ime sem pozabila. Najprej sta nas odpeljala na spominsko pot ob reki Kaituna, kjer smo spoznavali Maorsko lokalno zgodovino in rastline, ki so se uporabljale v zdravstvene in prehrambene namene. Videli smo tudi slapove, po katerih se bomo naslednji dan spustili z rafti.

Po uvodnem spoznavanju smo se odpeljalali do marae, kulturneg centra tukajšnjega plemena Ngati Pikiao, ki so podpleme priznanega novozelanskega Iwi Te Arawa plemena. Imeli smo čast, da doživimo čisto pravi maorski sprejem "powhiri" v njihovem "Wharenui-meeting house", kjer bomo tudi prespali. Wharenui, je obredna hiša srečanj, prostor, ki je posvečen prednikom in v katerem se odvijajo sprejemi obiskovalcev, članov družine, poroke, pogrebi. Vse, povezano s to srčiko maorskega življenja, je povezano z obrednimi pravili. Ko se bližaš Wharenui hodijo ženske pred moškimi. Na pol poti do vhoda, se vstaviš in v tišini spomniš vseh svojih nedavno preminulih. Ta moment je bil zame res zelo čustven. Preplavil me je strašno močan občutek Tiborjeve prisotnosti in skoraj nisem mogla zadržati solz. Predno vstopiš se sezuješ. Prav tako ne smeš imeti s seboj nobene vode in hrane. Ženske se usedejo zadaj, moški spredaj. Nato sledi pozdrav maorskega poglavarja, stisk roke in tradicionalni pozdrav "nos na nos" z vsemi iz sprejemnega "odbora". 

Nato smo se odpravili v sosednjo stavbo, ki ima vlogo skupinske kuhinje, jedilnice in družbenega doma, kjer se dogajajo družabni dogodki. Tu smo se najprej dobro najedli. Pripravili so tradicionalno večerjo, ki jo je Ruth na začetku dušenja, ki je trajalo ok. 2h, prekadila z manuko (zelo razširjeno rastlino, grmičastim drevesom z lepimi belimi cvetovi in posebnim vonjem. Zelo znan manuka med, ki ima izjemne zdravilne lastnosti). Hrana je tako imela poseben prekajen vonj in okus. 

Maori tradicionalno pripravljajo svojo hrano v zemeljski luknji, ki jo izkopljejo in v katero položijo vulkanske kamne, ki dobro ohranjajo toploto. Na segrete kamne zložijo hrano, vse to pokrijejo z vejami praproti in nato mokro tkanino, ki jo omečejo z zemljo oz. peskom, da toplota ne more pobegniti. Danes vse to zgleda nekoliko drugače, namesto vej, uporabljajo plastične plahte. Tako pustijo, da se hrana počasi duši okrog 2 uri. Ta tradicionalni način kuhanja se imenuje Hangi. In na nek način gre za podoben princip kot pri saću oz. pripravi hrane "izpod peke". Fotomaterial, ki sledi, je bil posnet dan kasneje, ko smo bili gostje drugega maorskega plemena in bivali v prekrasnem prenočišču Kohutapu lodge ob jezeru Aniwhenua.

Pojedina je tako izjemno okusna. Pripravijo več vrst mesa (piščanca, svinjino, jagnjetino v kosih, dve vrsti sladkega krompirja, navaden krompir, njihovo vrsto buče, podobno muškatni in kruhov nadev, ki gre pri nas v piščanca, tu pa ga pripravijo kar posebej) k tem stvarem ponudijo solato (zeleno, paradižnik, čebula in še kaj) ter solato iz zelja, korenja in majoneznega preliva. Meso in stvari se lahko prelije z omako za pečenje oz. žar. Vse to daš na en krožnik (trad. pletene) in poješ z rokami ali pa z vilicami, če ne gre drugače.

Ta večer v Moarei smo po večerji doživeli krajši kulturni program s tradicionalnimi plesi in pesmimi. Izvajali so jih družinski člani plemena, ki nas je gostil. Vsa stvar je bila precej bolj domača, saj nismo gledali profesionalnih plesalcev in pevcev ampak smo doživeli bolj pristno predstavitev. 

Na koncu smo bili tudi sami izvani. Razdelili so nas in punce smo se naučile eno skladbo, pri kateri smo morale poleg petja, vrteti vrv s plastično bunko na koncu in se gibati v ritmu. Fantje pa so se v drugem prostoru učili hako. Predno smo nastopile so hotli prostovoljko. In sem se javila, da ne čakamo predolgo na nekoga, nevedoč, kaj me čaka. No, s tem, ko sem dvignila roko, sem bila določena za vodjo plesa, ko sem na začetku morala dati tri ukaze v maorščini, pri katerih smo plesalke spremenile položaj rok in se pripravile na začetek. Seveda me je zagrabila panika, da bom pozabile te tri besede in se osramotila. Hvala bogu, me spomin tokrat ni zapustil in vse je šlo gladko. No, sam ples je bil pa kar "naporen", saj je bilo potrebno skoordinirati celotno telo in še peti zraven. Ampak smo se vseeno zabavale.

Nato so nastopili fantje s hako in se tudi izkazali. Bilo je zelo luštno z veliko smeha.

Približal se je čas za spanje in pripravili smo si ležišča v "meeting house", kar je bila velika čast za nas in pred spanjem, smo po Maorski tradiciji doživeli še "storytelling" pripovedovanje zgodb iz maorske tradicije, ki predstavlja ogromen del njihove kulture, saj je celotna njihova zgodovina predana mladim generacijam z ustnim izročilom. Nimajo namreč pisnih virov tako, da je vse ohranjeno v zgodbah, ki si jih pripovedujejo in so vpete v rezbarije, po katerih slovijo. 

Najpomembnejši del maorske identitete je tako poznavanje svoje genealogije, rodovnega drevesa, ki sega nazaj vse do prvotnih prednikov, ki so prišli na Novo Zelandijo iz svoje domovine sredi Polinezije, imenovane Hawaiki. Torej vsak posameznik pozna ok. 600 let zgodovine svojega rodu in točno ve, kateremu kolenu pripada. To je njihova identifikacija, nekakšna ustna osebna izkaznica, s katero se zmeraj predstavijo. Pred prihodom belcev namreč niso poznali priimkov. Imeli so samo ime in ko so srečali koga, so se predstavili s svojim imenom in celotnim rodovnikom.