Jadranje ob zlatorumenih peščenih zalivih

30. 1. Wellington - Bluebridge trajekt - Picton (južni otok) - Marahau (Nacionalni park Abel Tasman)

31. 1. NP Abel Tasman

Spet zgodnje vstajanje. V bistvu, je to kar naša realnost. Torej ob 7.00 smo morali biti že na trajektnem terminalu, kjer smo oddali svojo prtljago, kot na avionu in počakali na "ukrcavanje". 

Trajekt je krenil ob 8.00 in prispel na cilj (Picton) ob 11:45. 

Spet smo vstopili v avtobus in se odpeljali proti nacionalnem parku Abel Tasman. Po poti smo lahko videli veliko vinogradov in več kot očitno je bilo, da na južnem otoku prevladujejo evropski priseljenci. Maorov je tu res malo. Pred prihodom Evropejcev je bilo na otoku samo eno pleme, kar je velika razlika od poseljenosti severnega otoka.

Ob poti je bil velik del pokrajine kot izsušena rečna korita. Kasneje smo izvedeli, da so vsa ta področja v času plime del morja. V času oseke pa ogromna mokra "puščava".

Od tu tudi veliko "nasedlih" jadrnic in drugih plovil. Ki v bistvu niso nasedla, samo čakajo na plimo.

Okrog 17h smo prispeli v Marahau, kjer smo se nastanili v nekakšnem kampu imenovanem Barn (po naše hlev). Zanimivo se mi zdi, kako so Novozelandci navdušeni nad minimalno ureditvijo prostora. Namreč lastnik nam je razkazal novi del kampa, ki se mi je zdel popolnoma bazičen, medtem ko so oni opisovali zadevo, kot bi naredili ne vem kakšen luksuzen kotiček. V bistvu pa je bila na travniku narejena samo krožna peščena pot z enim igralom in novimi sanitarijami, katerih višek je bil to, da si se lahko tuširal s pogledom na morje. Imajo pa precej lepo urejen bungalovski del, v katerem smo bivali mi.

Naši bungalovi s skupno teraso (spodaj)

Prostor za prikolice, šotorje in avtodome. Nikjer nisem opazila parcelacije. Pač, vzameš si kateri koli del urejenega "travnika". To je ta novourejeni del.

Nove kopalnice z baje "famoznim" pogledom na morje

To zadovoljstvo s stvarmi, ki so zelo bazične, sem opazila že prej. Recimo hiše tu, so za naše standarde stare, precej zanemarjene, preproste, polne starinskih stvari. Avtobus s katerim se vozimo, je za naše razmere pod kritiko. Star, razmajan, s sedeži, ki jih ne moreš premakniti in motorjem spredaj v kabini. Standard za stvari, ki jih lastijo ali ki jih obkrožajo, je tako precej pod našim, čeprav je za naše razmere tukaj vse zelo drago. Trgovine, lokali, restavracije, nastanitve, aktivnosti. Za vse drago plačuješ. Kar pomeni, da morajo imeti boljše plače, ker drugače mi ni jasno, kako preživijo. Je pa po eni strani res, kar je rekel nekdo, da je priti na Novo Zelandijo, kot bi se vrnil za 100 let v preteklost. No, morda ne ravno 100 let ampak marsikje in marsikaj pa zgleda, kot bi se vrnil za vsaj 50 let nazaj.

No, če se vrnem nazaj k NP Abel Tasman. Park je znan po prekrasnih zlatopeščenih plažah, ki jih je res v obilici, bogati vegetaciji, otokom, ki so pribežališča za ptice in tjulnje, smaragdnem morju, ogromnem plimovanju (razlika med plimo in oseko tu dosega do 8m, kar res spremeni izgled celotne pokrajine v različnih delih dneva) ter največji količini sončnih ur v Novi Zelandiji. Zato sem se odločila, da naslednji dan preživim na jadranju.

V času oseke, se morje  umakne daleč nazaj. To je jutranji posnetek. Popoldne, ko smo se vrnili nazaj, vizhodišče, je bila obala čisto spremenjena. Morje je bilo nižje od zaključkov zaliva in ta obala v ospredju se je združila z drugim zalivom v ozadju (levo).

Naslednji dan je bil prav tako lep in sončen kot prejšnji in končno sem imela pravi poletni občutek. No, le ta je kmalu izginil, saj nas je na katamaranu, s katerim smo se odpravili na jadranje, precej prepihalo, saj je zrak in sam veter res precej hladnejši kot smo ga navajeni pri nas. Po uvodnem motoriranju, je skiper končno razvil jadra in tako smo lahko uživali v pravem jadranju okoli otokov in obale. 

Na krovu nas je bilo kar precej. 17 turistov, od povsod in vseh starosti. Krenili smo šele malo pred 11. uro, malo čez 13. smo se ustavili na najbolj znani plaži Anchorage, kjer smo pojedli svoje kosilo, se sprehodili po zlatorumenem pesku, naredili nekaj fotografij in se ok. 14h odpravili nazaj. Jadranja je bilo konec ob 16h in to so nam prodali kot celodnevno dogajanje. 

Lahko smo videli tudi tjulnčke. Spodaj mama z mladičkom in morenitni očka, ki se izležava na soncu, na skali zadaj.

Aja, voda je bila res preveč mrzla za plavanje. Gregor, saj veš kako je s tem. Dekleta smo le malo bolj senzibilna in 21 stopinj ni ravno vabljiva temperatura za našo delilatno kožo. ;)

Tako, da je bilo moje poletno doživetje to, da sem se oblekla v kopalke in se sprehodila po plaži. :)

Čeprav je ta izjava nekoliko čudna, ob objavi zadnje fotografije, kjer so krajevni otroci uživali v hitri reki, ki je nastala na plaži ob umiku morja. ;))))))