Mesto adrenalina, turistov in zabave

4.2. - 5.2. Queenstown

Na poti iz Wanake do Queenstowna, smo lahko opazovali ogromne vinograde in sadovnjake. Nedolgo nazaj, so ugotovili, da je tu idealno okolje za rast grozdja in drugega sadja. Poletja so vroča, zime hladne, prst pa precej revna in očitno tako kot pri nas na Krasu, ravno prava za nastanek najkvalitetnejšega novozelanskega vina. Ostalo sadje, ki tu veselo raste pa so breskve, naktarine, jabolka, hruške in najokusnejše češnje na svetu. Res! Tako hrustljavih, velikih in dobrih češenj še nisem jedla. Ker smo se ustavili v obcestni, veliki trgovini z lokalnim sadjem, sem si privoščila in med drugim kupila dve dvokilski vreči češenj po 10 nz$. Za 4 kile sem tako dala 12 €. Kar je kar dobro, glede na tukajšnje cene. Zobala sem jih še celih pet dni in do konca so ostale hrustljave. 

Ker je bila vožnja od Wanake do Queenstowna dokaj kratka, smo prispeli na cilj razmeroma kmalu in tako imeli čas za raziskovanje tega razvpitega turističnega kraja. Queenstown slovi kot prestolnica adrenalina in zabave.

To področje je bilo najprej zanimivo za iskalce zlata, nato za ovčerejo, dokler vse to ni zasenčil razvoj adrenalinskega turizma. Tukaj res lahko najdeš največje število aktivnosti, ki množici turistov, lačnih dogodovščin in avanturizma, požene kri po žilah. To je zibelka bungi jumpinga, z enim od najvišjih na svetu, v kanjonu Nevis, kjer lahko doživiš 134.metrsko pikiranje na glavo. Če imaš seveda tovrstne želje in potrebe. No, jaz sem pač iz precej drugačnega testa in tovrstne adrenalinske zadeve me nikoli niso privlačile, predvsem pa ne čutim potrebe, da bi na tak način izzivala življenje in svoje meje. Življenje samo je zame več kot dovolj izzivalno in premagati strahove, nevarnosti in izzive, ki ti jih prinese, se mi zdi tisto, kjer pokažeš svoj pravi obraz in svoj pogum. Soočenje s smrtjo bližnjega zahteva večji pogum kot skok v kanjon. Zato moje življenje ni tako dolgočasno, da bi ga morala popestriti s tovrstnimi izzivi, premikati meje v svoji glavi in na tak način premagati strahove pred višino, globino in hitrostjo. Prej potrebujem stvari, ki bi ga umirile in ne razburkale. Svoj pogum pa lahko dokažem in sem ga že, tudi drugače. To pišem zato, ker sem bila dokaj "čudna", ker nisem vplačala nobene aktivnosti. Celo na recepciji hostla, je receptorka skoraj dol padla, ko sem ji odgovorila, da sem tu samo za eno noč in da ne nameravam "užiti" njihove ponudbe. Prav tako so vsi, s katerimi sem govorila, vedno govorili eno in isto. Da je to nekaj, kar moraš narediti! Premagati strah, premakniti svoje meje,... Jaz pa sem se na to samo nasmehnila. Saj nima pomena razlagati, če človek ne pozna večjih strahov in problemov, kot so to...

Queenstown je lepo mesto, razpredeno ob obali jezera Wakatipu. Parcele tu dosegajo vrtoglave višine in baje mnoge holiwoodske zvezde prihajajo sem na dopust. Vse je usmerjeno v turizem in center je poln lokalov, restavracij, turističnih agencij, ki ponujajo vse vrste aktivnosti in trgovin.

Nepregledna množica ljudi, ki dan in noč stojijo v vrsti pred najbolj razvpitim lokalom Fergburger, kjer naj bi dobil najokusnejši burger na svetu. Žal tega ne morem potrditi, ker mi ni uspelo priti do moje porcije.

Po krajšem sprehodu sem se ustavila v trgovini z nakitom iz žada in paue (novozelanska školjka). Namreč ves čas sem bila že na preži za tistim "ta pravim" tikijem. Takim, da ne bi bil preveč strašljiv, ker nekateri pač so. Da bi bil dovolj dober za mojega Tiborja. In tukaj sem ga zagledala. V izložbi. Precej velikega, kar je tudi pomenilo precej dragega. Ampak sem vseeno vstopila in si ogledala celotno ponudbo. Na koncu sem še zmeraj pristala pri tem, enakem, kot sem ga videla v izložbi. Prodajalko sem vprašala za ceno. 320 nz$, fuf! Ogromno. Ampak nisem in nisem mogla stran. Prodajalka je vidla, da me nekaj "matra" in sva se malo menili. Sem rekla, da bi mi res veliko pomenilo, da bi ga imela. Da je simbol... In ko je izvedela kakšen, mi je ceno takoj znižala za toliko, kolikor je smela, 285 nz$. No, še zmeraj sem oklevala, stala pred ogledalom in si ogledovala tikija na meni. Nisem se zavedala, da je, skoraj na drugi strani ogledala, pisarna. Nakar je en moški glas izza rekel: "Paše ti!" Pogledala sem in videla starejšega gospoda za pisalno mizo in se mu nasmehnila in zahvalila. No, moja prodajalka je stopila do gospoda zadaj in mu povedala, da ta mlada gospodična kupuje tikija v spomin na svojega sina... In prišla nazaj z novo ceno 250 nz$. No, to pa je bila precej velika razlika. In glede na to, kako je prišlo do tega in na zdaj res dobro ceno za tako velik kos žada, čeprav za moj budget še zmeraj veliko, sem rekla: "Z mano gre!"

Najiskreneje sem se zahvalila šefu, ga objela in gospe prodajalki, ki sta mi prisrčno zaželela vse lepo in boljše v prihodnje in odšla z mojim Tikijem v torbi proti obali. Verjetno bo nekoga zanimalo, zakaj si ga nisem takoj obesila okrog vratu. Zato, ker ga po tradiciji mora najprej nositi moški v družini, da prejme moško moč in potem ga lahko nosim tudi jaz. Tako, da, bo moral počakati, da pridem v Slovenijo. :)

Na obali sem se malo igrala in naredila manjši fotoshooting, skrita pred očmi radovednežev, v zaščiti mogočnega, zanimivo rastočega drevesa. ;)

Večer je prišel prekmalu in pohitela sem v hostel. Ker se je naša družba odpravljala ven v "life" sem se hitro preoblekla in odšla v nočno življenje. Tukaj sem spoznala novo vrsto nočne aktivnosti, "bar crawling", v prevodu plazenje od lokala do lokala. Družba si postavi omejitev časa, ki ga preživi v enem lokalu in ko ta čas mine, cela skupina krene naprej, proti novemu. Za vse je enkrat prvič in verjetno sem bila prva trezna barna plazilka v zgodovini te prestolnice adrenalina in zabave. ;)

P. s. Še ena zanimivost, ki je do sedaj še nisem opisala. Novozelandci imajo odličen smisel za humor. V bistvu je precej "zafrkantski" ampak meni se njihove domislice zelo dopadejo in večkrat se je že zgodilo, da sem pokala od smeha ob kakšni takšni situaciji.

Recimo, v Queenstownu sem naletela na trgovino s pohodniško opremo. Precej drugačno od standardnih strgovin. Bila je nabito polna s stvarmi in lastnica je stregla strankam. Najboljši del trgovine so bili humorne oznake posameznih artiklov, ki so dober primer njihovega smisla za humor.