Sončni vzhod na vrhu

6.-7. 2. Gunns Camp - vzpon na Key Summit - Invercargill

Za manjšo skupino nas, ki smo se že prejšnji dan prijavili za treking na bližnji Key Summit, se je noč končala malo pred peto zjutraj. Odhod avtobusa je bil ob 5:45 in potrebno je bilo spakirati prtljago, pripraviti stvari za pohod in nekaj pojesti. Tisti, ki so se odločili, da se ne udeležijo trekinga, so lahko spali do cca. 10.00 ker je bil njihov odhod sele ob 10:30.

Dan pred tem, je večina na avtobusu dvignila roko za treking, seveda je bila realnost zjutraj precej drugačna. Od skoraj 40 osebkov, nas je bilo na avtobusu le 15. Od tega samo en moški, Gerald, vse ostale smo bile ženske. Hm, zanimivo! Punce smo očitno tudi tu bolj vztrajne in se pripravljene odpovedati večjemu ugodju za dosego novega spoznanja in doživetja. Ko smo prišli do vznožja, nam je Rick povedal, da imamo do vrha cca. 2h vzpona in da se moramo vrniti nazaj na parkirišče do 11.00, ko nas pobere z ostalo skupino, da nadaljujemo svojo pot proti jugu.

Ko smo začeli vzpon, se je cela skupina kar precej zagnala in štartala s precej dobrim tempon navzgor. No, Gerald nam je kmalu pobegnil naprej. Tirolci so le precej vajeni tovrstnih zadevic. Jaz sem se trudila ostati nekje v ospredju, ker nisem vedela, koliko časa bom rabila za vrh in seveda nisem želela biti prepozna. Kar mi je bilo zanimivo, je bilo to, da so bile punce, ki so bile med najhitrejšimi predvsem Nizozemke in ena Avstralka. 

Ne vem, če sem to že omenila prej ampak na svojem potovanju sem predvsem srečevala Nizozemce in Nemce! Njih je bilo res "kot Rusov". No, seveda je bilo več Kitajcev, ampak oni so bili zmeraj čisto zase. Posamezni popotniki ali v paru pa so bili večinoma Nizozemci, Nemci in baje Francozi, katerih jaz po pravici nisem srečala veliko. Tako, da je bila nemščina na vsakem koraku.:) Za Nizozemce sem pa že pomislila, da jih je doma zajela kakšna naravna katastrofa in da so skoraj vsi pobegnili v Novo Zelandijo. V nekem momentu je bil tudi naš avtobus večinoma Nizozemski. 80%.

Nazaj na treking. Torej vsekakor nisem mogla dovoliti, da bi zastala daleč za ravninkami. Čeprav  so bile vse vsaj 10 let mlajše. Ampak to enostavno ni šlo! :) Tako, da sem držala precej hiter tempo z njimi. Definitivno hitrejši kot bi hodila sama od sebe. Po določenem času so nekatere malo zastale tako, da sem bila celo 4. Torej 3. med puncami. Joj, sliši se tako tekmovalno. No, malo je v moji glavi res bilo! Nacionalni ponos dela svoje. ;))))

Pot skozi gozd je bila čudovita. Obožujem mah na drevesih. Tega je bilo tu precej več, kot drugje. Smo le v bolj hladnem okolju. In raznovrstna praprot. 

Past za podgane ali oposume, ki so tukajšnji uvoženi škodljivci.

Po malo manj kot 2. urah sem se tik pred sončnim vzhodom prebila na vrh in zagledala čudovit razgled na okoliške vrhove in meni najlepši pogled na mala jezerca, ki so bila čisto na vrhu. To je zame definitivno nekaj, kar obožujem v hribih. Tak visokogorski kras z nizkim zelenjem in jezerci. Ni lepšega!!!

Seveda je sledilo obsežno fotografiranje in le po kakih 3 minutah je celotno pokrajino zajelo sonce in še povečalo njen blišč!!! Neprecenljivo! Sončni vzhod na vrhu! :))))

Z okolico sem bila tako fascinirana, da sem se zadržala skoraj predolgo. Dejansko sem bila zadnja, ki sem zapustila zgornji plato. Samo uro pred prihodom avtobusa. Hja, zato sem seveda skoraj tekla dol. Po poti sem utrgala še različne vrste praproti, da jih posušim za spomin.

Bradata drevesa (tako sem jih poimenovala, ker mah raste v celih šopih in visi dol z vej)

Spuščanje je definitivno moja močnejša točka in prehitevala sem kot po traku. :))) Uspelo mi je priti točno ob dogovorjeni uri, kar pomeni, da so vse tiste, ki sem jih prehitela po poti navzdol, kar precej zamudile.

Vsekakor je bil to zame osebno najlepši treking, ki sem ga imela tu. Predvsem zaradi čudovite gorske pokrajine. Tongariro je bil le preveč pust. Preveč marsovski. Tukaj pa sem si spočila oči na zelenju in jezerski modrini.

Key Summit je eden od vrhov, ki so del najbolj znane, najlepše in najbolj zasedene pohodne poti v Novi Zelandiji. Ker Novozelandci zelo pazijo na svojo naravo, dovolijo samo omejenemu številu pohodnikov, da istočasno hodijo po tej poti, Milford Sound Treck. Tako, da se moraš za pohod prijaviti v naprej. In za Milford Sound Treck je baje vse rezervirano že eno leto pred tem. Neverjetno! In popolnoma razumljivo. Tako da, če ti uspe dobiti prost termin, lahko dejansko uživaš v neokrnjeni in veličastni naravi in se ne rabiš izogibati množici pohodnikov in turistov, kot na Tongariru. 

Na poti smo se kmalu ustavili tudi ob zanimivih dolinskih jezerih imenovanih Mirror Lake, saj odsevajo pokrajino kot ogledala.