V deželi ledeniških jezer

4. 2. Franz Joseph - Wanaka

5. 2. Wanaka - Queenstown

Spet zgodnje vstajanje, saj nas čaka precej dolga in ena najbolj slikovitih voženj, od deževnega gozda do gora, od obale do velikih jezer. Področje je tako robustno, da je edina cesta, ki obstaja na zahodni obali in povezuje sever z jugom otoka, bila odprta šele 1965, asfaltirana pa le nekaj manj kot 20 let. S prvimi deli so začeli sicer že 1929, na podlagi poti, ki so jo Maori uporabljali pri iskanju njim tako dragocenega žada. Asfalt pa so dobili šele 1995! Kar je precej zanimivo, saj je to edina pot za prečenje Južnih Alp v rangu 400km. Skoraj vsi mostovi preko rek so ozki in enosmerni. Tako, da se cesta pred mostom zmeraj zoža potem pa moraš počakati na svojo vrsto za prečenje. Tako je večinoma povsod na južnem otoku.

Za kosilo smo se ustavili v odročnem kraju Makaroa na robu nacionalnega parka Mt. Aspiring.

Pot nas je nadalje vodila mimo tretjega največjih jezer im. Wanaka

in sosednjega Hawea 

dokler nismo končno prispeli v prekrasno mestece Wanaka ob takoimenovanem jezeru. Jezero je ledeniškega nastanka in je dolgo kar 45 km in globoko 312 m.  Wanaka je tako poletno kot zimsko počitniško naselje in je res čudovito.

Je sestrsko naselje s Queenstownom, le nekaj kilometrov oddaljenim, enim najbolj priljubljneih tirsitičnih mest Nove Zelandije. Ti dve mesti bi lahko primerjali z našim Bohinjem in Bledom. Wanaka je tako kot Bohinj bolj "naravno" in mirnejše, medtem ko je Queenstown tako kot Bohinj nabito s turisti in dogajanje. 

Ker je bilo končno spet toplo in sončno vreme, sem se hitro odpravila na obalo in tam že srečala nekaj prijateljev z avtobusa. Do večera smo tako preležali na travi, se sončili, pogovarjali in le dva najpogumnejša sta se odpravila v vodo.

Za hrano pa smo se dogovorili, da naredimo skupinsko večerjo. PALAČINKE! Slane in sladke. Mljask! To je bila tudi najcenejša večerja celotnega potovanja. :)))))

Spodaj v sredini Karina in desno Gerald - moja družba zadnjih 14 dni. :)