V svetu vulkanov ali hoja po Marsu

28. 1. Whakaroa - Tongariro national park

Današnji dan je imel poseben pomen. Osem mesecev od Tiborjevega rojstva. Zato je bilo ta dan čisto vse povezano z njim.

Noč je bila spet kratka, saj smo morali na pot že ob 6h, da pridemo čimprej na izhodišče našega trekinga, Tongariro alpine crossing. To je bila ena od aktivnosti, ki sem jih želela doživeti a sem se že doma bala, da bo prenaporna za mojo trenutno kondicijo.

Ker je bilo jutro mrzlo, sem si oblekla termo perilo in vzela poleg kratkih in dolgih rokavov in hlač še svoj softshell brezrokavnik, zimski flis in poletni ter jesenski softshell. Ko smo prispeli, do pisarne, kjer smo vplačali treking, ki smo ga delali sami, brez vodnika, so nam povedali, da se moramo dobro obleči, ker je bilo trenutno stanje gor -4 stopinje z močnim južnim vetrom, ki je bril s 60 km/h (južni veter je tukaj mrzli veter). Odločila sem se, da pustim jesenski softshell v avtobusu in odidem s poletnim kot zadnjo plastjo. Tako sem imela oblečene sledeče plasti: 3/4 termo perilo, tanke poletne pohodne hlače, športni modrc, kratke rokave, dolge rokave, softshell brezrokavnik, termo flis, poletni softshell in zimsko kapo (poletno kapo v nahrbtniku) in šal. Po eni uri hoje sem si slekla termo flis in softshell. Višje gor, kjer je bil veter močnejši sem spet oblekla softshell in zaradi izjemno močnega sonca in vetra dala na roke tudi softshell rokavice, zimsko kapo pa zamenjala s kapo s širokim robom, ki me je varovala pred sončnimi opeklinami. V nahrbtniku pa sem poleg malo več kot 2 litrov vode, dveh sendvičev, ene male čokoladice, dveh müslibarov, malega čokoladnega mleka, nosila za preobleč še dvoje kratkih rokavov, en dolg rokav, kratke hlače in še nekaj manjših drobnarij, kot so sončne kreme, obliži, robčki, itd. Torej sem bila kar lepo otovorjena.

Tongariro Alpine crossing je najbolj znan enodnevni treking Nove Zelandije in poteka na področju Nacionalnega parka Tongariro, ki zajema tri vulkane: Ruapehu, Tongariro in Ngauruhoe (bolje znan kot Mount Doom, gora pogube, iz filmske upodobitve Gospodarja prstanov). Ruapehu je najbolj aktiven od teh treh, z zadno erupcijo leta 1996, ko je prekril večino severnega otoka z vulkanskim pepelom. Tudi po poti lahko opazuješ izhajajoče oblake dima. Vsak dan se navkreber poda veliko število domačinov in turistov tako, da  se res ne moreš izgubiti. Prehodiš 18 kilometrov in se vmes večkrat vzpenjaš in spuščaš, z dodatnim vzponom na sam vrh Tongarira, kjer dosežeš 1967 nm.

Pot je ves čas urejena. Razen v enem delu, ko se strmo spušča proti jezerom. Prav tako imajo večino vzpona urejenega s stopnicami, kar se mi je po eni strani zdelo bolj naporno za kolena kot če bi se naravno vzpenjala. Je pa res, da je teren precej neprijazen za vzpone, saj so tla večinoma polna vulkanskega peska, ki se spodmika. Tako, da ima postavitev stopnic neko logiko.

Celotna pot naj bi trajala okrog 7 ur. V tem času moraš priti na cilj, ki je na drugi strani vulkanske verige, saj te tam čaka avtobus, ki te odpelje nazaj v mestece. Krenili smo ob 9.30. Od izhodiščnega parkirišča do vznožja Ngauruhoe je blag vzpon skozi grmičevje in travnato področje, nato je sledil večji in najdaljši vzpon do južnega kraterja.

Šele po parin minutah hoje po ravnem platoju in opazovanjem okoliških sten, sem dojela, da se spehajam dejansko po vulkanske kraterju.

Temu je sledil krajši, strmejši del, dokler nisi prišel do nove table, ki je označevala med drugim smer vzpona na sam vrh Tongarira. Vzpon in nazaj vzame dodatno 1h 20 min in ni vštet v 7 ur za samo prečenje.  

Ker sem bila precej hitra, čeprav nisem želela hiteti in prišla na to točko ob 11:40, s samo enim postankom za cca. 5-10 min, sem ugotovila, da bi mi s takim tempom morda uspelo osvojiti sam vrh in se pravočasno spustiti v dolino. Imela sem točno 1h 20min, da se vrnem nazaj, kar je pomenilo malo hitrejši tempo in po možnosti malo daljši postanek na vrhu. Seveda sem imela največji motiv za dodaten napor v Tiborju. Osvojiti vrh za njegov rojstni dan bi bilo darilo zanj. Nadaljevanje najine male borbe za doseganje  višjih ciljev. Zato sem si rekla:" Greva na vrh? Glede na to, kakšne borbe sva že imela, bo mami tudi tole izbojevala, a ne?! In sem skrenila s prvotno načrtovane poti in zašibala proti Vrhu Tongarira. V bistvu sem bila že kar malo utrujena, saj se nikjer nisem ustavila več kot toliko, da sem fotografirala. Tudi jedla sem nazadnje pred odhodom, ko smo plačevali. Zato sem si obljubila, da bom na vrhu naredila večjo pavzo, da se malo spočijem in pojem "kosilo"- sendvič. Iz nahrbtnika sem vzela samo nekaj za dvignit energijo, čokoladno mleko in müsli bar, ki sem ga pojedla kar po poti. Na vrh sem prišla tudi pred planiranim časom in srečala Nicole in Geralda, ki sta bila tu že pol ure, saj sta že od samega začetka planirana ta dodatni vzpon, zato sta že na izhodišču krenila nekoliko hitreje. No, jaz sem prišla gor, ko sta se onadva ravno želela odpraviti dol. Ker sem pri hoji v hribih raje v družbi kot ne, se mi je zdelo bolj pomembno, da ne izgubim družbe in tudi neke varnosti, kot to, da ostanem na vrhu dlje časa in se spočijem. Zato sem ju prosila, če lahko počakata samo 5-10 min, da naredim kakšno fotografijo in malo predahnem. No, bolj sem fotografirala in snemala video kot pa dejansko počivala in po mojih 10 minutah sem se v njuni družbi odpravila navzdol. Brez hrane in brez pravega počitka. Vodo sem pa ves čas po malem pila. :)

Vrh Tongarira na desni, levo Ngauruhoe.

Ko smo prišli nazaj na križišče, nas je čakal kratek vzpon do vrha rdečega kraterja odkoder smo se spustili proti Smaragdnim jezerom. 

pogled na Rdeči krater

Ta del poti je bil najbolj nevaren, saj je bila pot strma in potrebno je bilo hoditi po precej veliki količini vulkanskega peska, zaradi česar so bili gležnji v nevarnosti nepričakovanih zvinov. Na srečo smo uspešno prešli tudi to. Ogromnim količinam peska v obutvi, pa se nismo mogli izogniti. Zato smo si pri jezerih na hitro sezuli čevlje, jih očistili in krenili naprej. Jezera so res prekrasne turkizne barve, če bi bila okolica bolj zelena pa bi nekoliko spominjala na naša triglavska.

Smaragdna jezera na desni, na levi Modro jezero.

Po smaragdnih jezerih je sledil še en plato in potem vzpon do Modrega jezera.

Po še enem krajšem vzponu, se je pot prevesila na drugo stran vulkanskega pobočja in začeli smo s svojim sestopom. S te strani se nam je odpiral prekrasen pogled na okoliško področje z velikimi jezeri. 

Noge so me zdaj že precej bolele in upala sem, da bo sestop čim hitrejši. Po poti smo fotografirali oblake dima, ki je izhajal iz delujočih vulkanskih kraterjev. Pri enem od takih fotografiranj, sem nekoliko nesrečno stopila (želela sem polepšati kader s travo v ospredju) in tako ujela nogo med dva kamna. Ob tem sem izgubila ravnovesje, sezulo mi je čevelj in ob tem zataknilo mezinčkov noht in ga nekoliko privzdvignilo. No, pa sem se "poškodovala". Dovolj, da sem čutila precejšno bolečino in neugodje ob hoji. Namreč že prej sem se bala, da se  poškodujem zaradi utrujenosti ali slabih vezi. In da bi morala obveščati zavarovalnico. Tega si dejansko nisem želela ampak "hvala bogu" je bila stvar dokaj neproblematična in ni bilo druge kot odkrevsati do konca. 

Ker sem čutila, da mi prst zateka, sem vedela, da se ne smem ustaviti, saj bi začela čutiti večjo bolečino. Tako sem šepaje upala, da mi noge ne odpovejo in da bi čim prej prišla na cilj. Vendar se je pot navzdol na žalost izjemno vlekla. Kar ni in ni bilo konca! Zdaj je bila utrujenost že tako močna, da sem razmišljala samo še o tem. Čisto na koncu prideš v gozd in veš, da je to zadnji del poti. Čutila sem kot bi imela moči samo še za max. 15 min. Ker je od poškodbe že minila ura in petnajst minut. Žal smo bili po 15 minutah še zmeraj globoko v gozdu. Nekje v tem času sem padla v neko določeno otopelost in samo upala, na konec. To matranje je trajalo še 45 minut in po pravici povedano, res ne vem, kje sem iztisnila še tiste zadnje atome moči iz sebe in hudo razbolenih nog, ki me sploh niso več poslušale. Ko sem tako uničena prišla do parkirišča sem se samo še ulegla na travo in končno počila. Ura je bila 16.05. Uspelo mi je v 6,5 h, torej v 2h manj kot je določeno za prečenje z dodatnim vzponom. Imela sem še pol ure do prihoda avtobusa. Po desetih minutah počitka sem pojedla še svoje kosilo-sendvič, spila 1/2 mleka in nekaj vode in pojedla malo čokolade.

Mamici je uspelo!