Na koncu sveta

7.- 8. 2. Invercargill - Porpoise Bay -Curio Bay - Waipapa Point - Bluff - Queenstown

Daleč dol na jugu, takorekoč na koncu sveta, smo imeli dve možnosti. Ali nočiti v Invercargillu, največjem mestu te regije ali se ukrcati na trajekt in nočiti na Steward Island, ki je dejansko najbolj južni del Nove Zelandije, Precej neobljuden otok s samo enim majhnim naseljem, kjer večinoma domujejo ribiči. Tu je kar 80% področja zavarovanega in "očiščenega škodljivcev" (predvsem podgan in mačk). Zato je zatočišče neokrnjenega novozelandske gozda in s tem tudi največji rezervat za ptice. Tukaj imaš tudi najboljšo možnost, da vidiš sramežljivega kivija v živo. Torej kraj, kjer lahko doživiš Novo Zelandijo tako kot je bila, v primarni obliki, pred prihodom ljudi, predvsem pa pred evropsko kolonizacijo, ki je deželo popolnoma transformirala.

Namreč Nova Zelandija je bila prej en sam gozd, kjer so kraljevale najrazličnejše in čisto posebne vrste ptic. Ker je bilo otočje tako izolirano se je rastlinski in živalski svet tu razvijal po svoje in ker so bile ptice edina bitja, brez plenilcev, so se lahko nemoteno razvijale. Raznovrstnost in številčnost ptičjega sveta je bila tu res neverjetna. S prihodom Maorov (med 1250 in 1300) so se stvari za ptice začele rapidno poslabševati, saj so bile edini kopenski vir proteinov in tako eden vitalnih delov prehrane. Veliko vrst je zaradi pretiranega ulova tako izginilo že pred nekaj stoletji. Velikanka Moa, je bila tako ena od prvih žrtev pretiranega lova in je izumrla že 100 let po prihodu Maorov. Stanje živalskega sveta se je s prihodom Evropejcev še bolj poslabšalo (predvsem v največjem valu priseljencev, ki se je zgodil po letu 1840). Namreč število prebivalcev se je rapidno povečalo, s seboj so pripeljali pse, mačke in oposume, ki so začeli pleniti primarne vrste. Edini "škodljivec", ki je prišel prej z Maori, so bile podgane. Podgane pa so na Pacifik seveda prišle z evropskimi ladjami.

Evropska kolonizacija je prizadejal še eno neopisno škodo za naravni svet prvotne Nove Zelandije. Priseljenci so začeli kot nori požigati gozdove, da bi pridobili pašnike za ovce in kasneje tudi krave. Razsežnost teh požigov je res enormna in vidna na vsakem kilometru, ki ga prevoziš po državi. Namreč večina hribov in včasih kar že gora, je čisto golih. Poraščenih samo s travo. Kar se mi je že na začetku zdelo dokaj nenavadno. A sem si mislila, da je morda to specifika tega okolja. Ne! To je posledica grozovitega uničevanja (požiganja gozdov) in širitev ovčereje, ki je potekala na teh tleh intenzivno v drugem delu 19. stoletja in verjetno tudi v začetku 20.st. Za južni otok sem dobila informaciji, da je bilo na tak način izgubljenega kar 80% vsega gozda. Rekla bi, da je bilo zelo podobno tudi na severnem otoku. Tako ravnanje je definitivno uničilo naravno živalstvo in rastlinstvo tu. In seveda so ptice v veliki meri izgubile svoj življenski prostor. Zato pa zdaj lahko povsod opazujemo ogromno število ovac in tudi nekaj govodi, ki kraljujejo po teh travnatih hribih.

Ker je bil trajekt na otok precej drag in dejanski čas, ki bi ga lahko preživela tam le en večer, noč in jutro, nakar bi že morala loviti naš avtobus, sem se odločila, da pustim Steward Island za drugič. Ko bo morda več časa. :)

Odločitev nisem obžalovala, saj je bilo vreme naslednji dan precej slabo in neprivlačno za raziskovanje gozda in njegovih pernatih prebivalcev.

Tako sem ostala v Invercargillu in šla na krajši sprehod po tem precej odročnem mestu, izgubljenem tu, daleč na jugu. Opaziti je bilo, da je to področje precej revnejše in na nek način še bolj izgubljeno v času. 

Najbolj znan prebivalec Invercargilla je bil Burt Munro, najstarejši voznik - motorist, ki je tekmoval v doseganju hitrostnih rekordov s svojim slovitim motorjem Indian v ameriški slani puščavi, Bonneville. To zgodbo čisto slučajno poznam, ker sem gledala zelo dober in ganljiv film, posnet po Burtovi življenski zgodbi z originalnim naslovom: "World's fastest Indian" in Antony Hopkinsonom v glavni vlogi. Priporočam ogled! :)

Na svojem ogledu po mestu sem skoraj slučajno zavila v ogromno trgovino s tehničnimi stvarmi ter predmeti za dom in vrt, kjer sem našla pravo malo-veliko mešanico tehničnega muzeja in svojevrstne "Bauhaus" trgovine. Med razstavljenimi zgodovinskimi vozili sem našla celo sekcijo posvečeno Burtu in njegovim motorjem. Zanimivo se mi je zdelo, da so bili tudi zaposleni kar precej starejši. Tako, da je bila v vseh pogledih trgovina svojevrstno odbita!

Burtovi motorji s katerimi je podiral hitrostne rekorde.

Športne nogavice pod vajami okrašenimi z novolernimi lučkami (prižganimi) se očitno najbolje prodajajo v bližini starinskega avtomobila. Hm, morda želijo povedati, da če si pameten (razsvetljen), bo bolje, če greš peš kot z avtom, če je le ta prestar, saj se lahko pokvari in tako nikoli ne dosežeš željenega cilja. Torej kupi fine nogavičke in pot pod noge. :))))

Naslednje jutro smo se odpravili na živalski "safari". Najprej smo se odpeljali do zaliva Porpoise, ki je znan po delfinih (Hector dolphines). Zaliv je precej globok in velik in tako zaščiten pred večjimi valovi in delfini so si ga izbrali za nekakšno porodnišnico-vrtec. Tu se namreč nahajajo delfinje mamice s svojim naraščajem in tu preživijo približno prve 3 mesece, da se povežejo med seboj in da lahko

mladiči v miru sesajo. Na žalost je točno ta zaliv tudi eden najbolj obljudenih zalivov za okoliške turiste, ki prihajajo sem surfati in opazovati delfine. Seveda so pri vstopu na plažo opozorila, da se ne nadleguje delfinjih mamic z mladiči s približevanjem, saj tako motiš izjemno pomembno obdobje povezovanja. Ampak močno dvomim, da se ljudje tega resnično držijo in pustijo delfine na miru. Kar sem lahko tudi v živo opazila. 

Dan pred tem se je točno v tem zalivu zgodil napad morskega psa, ki je zagrizel v stegno nesrečnega surfarja. Baje ga je surfar tolkel po glavu tako dolgo dokler ugriz ni popustil in nato hitro odveslal na obalo. To je bila za vse največja novica v zadnjih 20 letih, saj kaj takega nikoli še niso doživeli. Morski psi in delfini nekako niso ravno najboljši prijatelji in pogosto je prisotnost delfinov precejšnje zagotovilo, da v bližini ni morskih psov. Očitno pa se zgodi, da kak morski pes zaide tudi na tuj teritorij. V času, ko smo bili tudi mi tam, je prišla o napadu poročati tudi TV ekipa.

V bližini zaliva s nahaja zaliv Curio Bay, ki je znan po okamenelem gozdu iz Jure, fosiliziranem ostanku pradavnega gozda, ki ga je pokril vulkanski pepel. Sem prihaja tudi najmanjša vrsta delfina (vrsta: rumenooki) a žal ne v času, ko smo tam strašili mi.

Zato smo več sreče našli na Waipapa Pointu, rtu s svetilnikom, kjer smo lahko opazovali morske leve, ki so spali na obali.

Bratska ljubezen (objem v spanju)

Mama z naraščajem - ni lepšega!

Po zaključku foto-živalskega safarija smo se odpeljali v Bluff, najjužnejše mesto Nove Zelandije, pomahali v smer Antarktike in pričakali trajekt s Steward Islanda z našimi kolegi.

Aja, v Bluffu smo šli v Fish&chips (po domače: riba&pomfri) lokal, kjer sem poizkusila v testu ocvrtega morskega psa in neko drugo lokalno ribo. Bilo je zelo okusno, moram priznati. Ker tovrstna hrana je lahko tudi izredno neokusna. Tokrat to ni bil problem. Problem je bila prepojenost z oljem, ki je se je kar cedilo stran. Seveda sem vedela, da to ne kaže nič dobrega za moj želodec ampak drugega ni bilo v bližini in morala riskirati. Ni se izšlo. Zvečer mi je bilo tako zelo slabo, da sem šla pod nujno v nakup metinega čaja, ki me je rešil največje slabosti.

Stena polna ogromnih barvitih školj, im. Paua, tipičnih za Novo Zelandijo.

Ko smo bili spet vsi na avtobusu smo se odpeljali nazaj na sever, proti Queenstownu.

Prispeli smo pozno popoldne, si malo odihnili in odšli nočnemu življenju naproti. Pub crawling oz. barsko plazenje 2. del. Še zmeraj edina trezna barska plazilka na svetu! ;))))