Moj zlati Tiki oz. Ko začutiš tisto posebno vez

26. 1. Rotorua - Lake Aniwhenua


Po raftingu, smo se iz Rotorue odpravili proti jezeru Aniwhenua, na vznožju nacionalnega parka Te Urewera. To področje je gozdnato in včasih je bilo središče cvetoče lesne industrije, kjer nihče ni bil brezposelen. Zdaj je situacija popolnoma nasprotna. Področja, ki so bila še do nedavnega v lasti države (zemljo so pred kratkim vrnili nazaj tukajšnjemu maorskemu plemenu Ngati Manawa), je država prodala velikim tujim podjetjem, med njimi tudi univerzi v Harvardu, ki so zdaj lastniki dreves, torej vsega lesa, ki se tukaj pridobiva. Ta velika podjetja so mehanizirala sečnjo in tako je nekoč bogato in živahno mesto postalo dobesedno mesto duhov, revščine in brezposelnosti, saj so vzeli glavni vir zaslužka in preživetja tukajšnjih ljudi. Pleme je namreč postalo le lastnik zemlje, ne tudi dreves in dobijo le minimalno odškodnino za poseko.

Ogromna gozdna področja, so zasajena z eno vrsto iglavcev, ki zelo hitro raste in doseže zrelost v 30 letih, ko jih poskajo.

Naši gostitelji, ki so nas sprejeli v svojem Kohutapu lodge (prenočišče), poizkušajo zgodbo o propadu in brezizhodnem položaju, spremeniti v nekaj pozitivnega in dati svojim ljudem občutek vrednosti, jim pokazati, da lahko svoje dostojanstvo in boljšo prihodnost najdejo v turizmu. Lastnica Nadine, je energična, prekrasna Maorka z nekaj belske krvi, ki se je priženila v pleme Ngati Manawa. Njen mož in njen tast Maurice sodita med potomce plemenskega vodje in vsi zelo strastno želijo ohraniti svojo bogato tradicijo. Ngata Manawi so znani kot pleme velike rečne jegulje in njihova kultura je tesno povezana z reko, jezerom in jeguljami. Verjamejo, da celo njihovi predniki prevzamejo obliko tega rečnega bitja. S postavitvijo jezu, ki je del rečne elektrarne, se je pred leti prekinil normalen življenjski krog jegulj, ki se morajo odpraviti proti morju, kjer se razmnožujejo. Pleme tako vsako leto pomaga ohranjati ta življenski krog svoje najpomembnejše živali tako, da jih dvakrat letno lovijo pred jezom in prenesejo na drugo stran, kjer lahko nadaljujejo svojo pot proti morju in drugič, ko se mlade jegulje vrnejo po reki navzgor.

Potem, ko sem se namestila v sobi s pogledom na jezero in si privoščila nujno potrebni tuš (po raftingu namreč ni bilo tušev), sem odšla pogledati celotno pripravo hangija, "kuhanja v zemeljski luknji". Fotografije objavila pri prejšnjem prispevku.


Imela sem še pol ure do kratkega tečaja tradicionalnega pletenja in skupaj z Nicole (tri leta starejšo Švicarko s katero sem se najbolj družila) uživala na viseči postelji na terasi.

Ob 17h nas je par punc začelo tečaj pletenja pod vodstvom Tie. Odločitev, da se pridružim tečaju je bila narejena v zadnjem trenutku, saj sem nihala med tem, da nekaj prišparam, čeprav je tokratna aktivnost bila precej poceni, za njihove standarde in tem, da spoznam čim več maorske tradicije. Glede na to, kako so se stvari odvijale naprej, je bilo očitno namenjeno, da se udeležim tega pletenja. V eni uri nas je Tia naučila splesti zapestnico. Vmes smo se pogovarjale in ena od nas je pokomentirala obesek, ki ga je imela okrog vratu. Ležeči tiki (njihovo božanstvo) je simbol, ki ga ženski podarijo, ko rodi prvega sina. 

Da se je ob taki priložnosti podarjalo podobo tikija, sem zasledila že v Aucklandskem muzeju in seveda me je to zelo zanimalo. Zato sem počakala na konec tečaja in Tio pred odhodom ustavila in vprašala, če se tikija nosi tudi, če otrok umre. Namreč, že odkar sem o tem prebrala v muzeju, me matra, da bi imela Tikija v spomin na mojega Tiborja. Objela me je in odgovorila pritrdilno in izjemno razumevajoče, saj je izgubo prvega sina doživela tudi Tiina mama, pred njenim rojstvom.  Tudi ime, ki ga je dobila, torej Tia, v maorščini pomeni solze. Solze, ki jih je njen mama prelila za svojim sinom. Zato je rekla, da naj si obesek definitivno omislim. Tudi njeno ime mi je bilo všeč, še posebej celotna zgodba in pomen. Tako, da....
Povedala mi je tudi, da, če bom potrebovala pogovor, bo lastnica Nadine pravi naslov, saj je tudi sama utrpela izgubo otroka. Ko sva se tako pogovarjali je prišla mimo še Nadine in na koncu smo vse tri padle v zelo emocionalen pogovor treh žensk, treh mam, vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojo bolečino. Kot bi bile že celo večnost prijateljice. Tia je morala domov k svojemu sinu a je obljubila, da se vrne v času naše večerje, samo da vidi kako sem. Poizkušala sem jo odgovoriti a se ni pustila prepričati in tako smo se razšle. 

Večerjo smo imeli v jedilnici, kjer so nas na mizi čakali tradicionalni pleteni krožniki (nekakšne skledice), hrana pa je bila spet v stilu stoječega bifeja, kjer si si naložil, kar in kolikor si želel.
Predno smo navalili na hrano, sem na hitro, za spomin, še slikala Nadine ob postreženi hrani. 

Najprej so nam razdelili ocvrti kruh, ki je bil skoraj identičnega okusa kot uštipci.

Hrana je bila spet izjemno okusna in žal mi je bilo, da nisem mogla pojest še več. :)

Po večerji nas je ogovorila Nadine in se nam zahvalila, da smo prišli k njim, povedala kako z denarjem, ki ga prinesejo skupine kot smo mi, pomagajo k ohranitvi maorske kulture, saj gre del denarja v maorsko skupnost, del za ohranitev in obnovo stenskih poslikav, ki so dediščina njihovih prednikov, del v lokalno maorsko šolo, del v ohranjanje jegulj in tako naprej. Večina gre torej v potrebe skupnosti, kar je del maorske tradicije. Tako kot se je stoletja razdeljevalo hrano drugim, če si kaj ujel. Čisto na koncu si vzel še del zase, če je kaj ostalo. Vendar ni bilo nevarnosti, da ostaneš brez hrane, saj si dobil vsakič, ko je ujel nekdo drug. Tako, je bil sklenjen krog in preskrbljeno za vse. K temu sodi tudi njihova gostoljubnost, kjer moraš za svojega gosta dati in narediti največ, kar je v tvoji moči. Tudi če ni veliko, pomembno, da je največ in najboljše, kar lahko. To se res vidi na vsakem koraku. V njihovem odnosu, obnašanju, kjer se ti oni večkrat zahvaljujejo, da si jih počastil s svojim obiskom in podelil del svoje življenske poti in tako z denarjem, ki si ga pustil pri njih, tudi pomagal lokalni skupnosti. Tako, da se res počutiš več kot samo sprejetega. Postaneš njihov prijatelj, del družine in zmeraj se lahko vrneš in boš deležen enake pozornosti in topline. Ta človeškost je danes v našem odtujenem svetu res redkost, čeprav me je močno spomnila na Bošnjake, njihovo gostoljubnost in odnos do življenja in sočloveka, kar sem lahko čutila ob naših obiskih pri babici in prijateljih.

Tekom Nadininega govora, je tema prešla na otroke in kako pomembni so otroci za vse nas. Da so naše največje bogastvo in žal ni vsem dano, da bi užili enake možnosti kot drugi. Zato za tiste, katerim brezposelnost staršev onemogoča normalne dnevne obroke, odnesejo vso hrano, ki jo skupine, kot smo mi, ne uspejo pojesti. Tako, vsaj enkrat na dan, dobijo kuhano hrano in normalen obrok. Teh otrok je zdaj tu zelo veliko in tudi sami smo kasneje spakirali preostalo hrano v stiroporne posodice. Celoten govor je bil zelo emocionalen in vsi smo bili precej na robu joka. Jaz pa itak. No, potem pa se je zgodilo tisto nepričakovano in Nadine se je na koncu tega govora o pomembnosti naših otrok, obrnila proti meni in v solzah rekla, da bi ob tej priložnosti rada izrekla svoje spoštovanje meni in tako počastila mojo zgodbo, ki sem jo delila z njo. Seveda me je vse to tako "zadelo" da sem se še jaz začela jokati kot utrgana. V tem trenutku sta mi s Tio podarili najlepše darilo. Tikija na "preprogi/podlagi" iz trstičja, ki jo lahko obesim na steno. Naredila jo je Tia.

Reči, da sem jim bila neizmerno hvaležna, je milo rečeno. Tega občutka ne morem opisati. Je bil pa nekaj najlepšega, kar bi lahko doživela na tem potovanju. 

Ko začutiš tako povezavo z ljudmi in ko se povežeta še svetova tukaj in tam nekje čez, čez mavrico, veš, da smo zavedno povezani skupaj, saj si prišel na pravo mesto, ker se stvari v življenju več kot očitno zgodijo z razlogom. Tudi osebe, ki jih srečaš po poti, so tam zato, ker si jih moral srečati, da z njimi podeliš del svoje življenske zgodbe. Zato sem hvaležna svojim maorskim prijateljem, da so mi obogatili življenje in dali Tiborju svoje mesto v vsem tem.

Moj mali srček tako zdaj simbolno potuje z menoj. V podobi zlatega Tikija...



5 komentarjev:

  1. hej mala ... tvoj tiki ... mišek mali...

    OdgovoriIzbriši
  2. TIBI....TIKI.....TIA.....to res ne more biti samo naklučje! Zelo lepo in ganljivo :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Irena, po "naključju"?:) danes odprla na tej strani. Tvoj zapis me je zelo ganil. Zelo lepega tikija so ti podarili, kot je bil lep tvoj Tibor.
    Objem Nina

    OdgovoriIzbriši
  4. Irena, ko sem zagledala Tikija, ne da bi prej kar koli prebrala, sem pomislila na Tiborja :) Ko sem pa še prebrala o dogajanju.... Res lepo in ganljivo. Vedno imej to darilce s sabo! Tadeja

    OdgovoriIzbriši
  5. Kok noro lepo. Se jst spustila solzico ...

    OdgovoriIzbriši