27. 1. Lake Aniwhenua - Whakahora
Slovo od Nadine je bilo čustveno in žal mi je bilo, da ne morem ostati tu dlje, ampak pred menoj je še več kot dve tretjini poti in morali smo naprej. Odhod je bil že ob 7h zjutraj, saj smo bili namenjeni v predel, ki je precej odmaknjen od glavnih poti. Okrog 40 km, po vijugasti večinoma makedamski cesti, pelje v Whakahoro, kjer se nahaja Blue Duck station, naše prenočišče sredi hribov in ozkih dolin, vpeto v pokrajino, ki spominja na naše gorske predele ali Švico. Sama narava, gozdovi, travniki z drobnico in kravami na paši ter redkimi kmetijami, ki zajemajo ogromna področja.
Ljudje tu so precej bolj prvinski in samozadostni. Po prihodu na naš cilj, je nas pet punc, ki smo se prijavile za jahanje, pohitelo v sobe. Preoblekle smo se, vzele vodo in sončno kremo ter odšle do hlevov, kjer so na nas že čakali naši konji. Naš vodič je naredil kratek uvod na hrbtu mojega konjička, ki je bil starejši kastrat, imenovan Hangabouts. Vsi konji so nekdanji kasači in mojemu se je to definitivno poznalo, saj je vsekakor želel biti v ospredju. Potem, ko nas je vse spravil v sedlo, smo krenili na pot. Z nami sta šla tudi dva ovčarska psa, Bo in Blue. V Novi Zelandiji uporabljajo na takih farmah veliko psov, ki imajo svoje delovne naloge. Obstajata dve vrsti ovčarskih psov, tisti, ki vodijo ovce stran od tebe, proti cilju, ki jim ga podajaš preko ukazov. In tisti, ki zganjajo ovce skupaj, da jih privedejo k tebi. Prvi, so glasnejši in sem pozabila kako se pasma imenuje, drugi pa svoje delo opravljajo v večji tišini in veljajo za pametnejše ("hitting dog"). Obstaja tudi pasma psov, ki so jih uporabljali za lov na divje svinje.
Na pot smo najprej krenili po makedamski cesti, ki je tu glavna cesta in potem zavili s poti v ozko dolinico, ki se je počasi vzpenjala navzgor. Po poti smo srečevali krave s telički, vrste Angus, ki je tukaj zelo čislana zaradi kvalitetnega in okusnega mesa. Po malo več kot eni uri smo prispeli na vrh enega od hribov. V zadnjem delu je bila pot tako strma, da smo morali s konji iti v kas in galop, da so lažje premagali strmino. Od tu se nam je ponujal krasen pogled na to odmaknjeno področje, kjer kraljujejo hribčki in dolinice.
Na vrhu smo ostali kar dolgo in se z vodnikom pogovarjali o življenju tu, na tem področju. Pokrajina je res lepa in človek se tu res lahko odklopi in živi v čisto drugem ritmu, kot v naseljenih področjih. Je pa precej samotarsko življenje, odmaknjeno od vsega. Nazaj k naravi, bi lahko rekli. Naš vodnik je 23 letni fant iz Rotorue, ki je se je pred 2 letoma zaposlil tu kot ovčar. S to pozicijo je dobil v skrb tudi ta dva ovčarska psa, s katerima opravlja svoje delo. Na vrhu, smo imeli priložnost opazovati delo psov in njihovo "sprehajanje ovc". Namreč psica Blue, je bila ves čas kot na trnih, oprezala naokoli za ovcami in tekla naokoli kot navita. Do zdaj je bil to najbolj energičen pes, kar sem jih videla. Kljub temu, da šteje že 7 let.
Da ji da malo veselja in nam demonstracijo, kako to zgleda, ji je vodnik ukazal, da gre proti ovcam, ki so bile na drugem grebenu. Po tem neravnem terenu je odtekla kot za šalo, lajajoč med potjo. Nekje na poti ji je vodnik zavpil, da se ustavi in počaka in res se je ustavila in posedela do novega ukaza, da naj nadaljuje do ovc. Nato ji je vpil kdaj naj gre desno in kdaj levo in usmerjal njo in ovce tja, kamor je hotel. Vse to se je dogajalo na taki razdalji, da smo jim že komaj sledili s pogledom, ker so bili tako majhni. Demonstracija je trajala kar nekaj časa in nismo mogle verjeti, da pes ukaze sploh še sliši. Potem je sledil odpoklic in Blue se je zapodila nazaj k nam, kot da sploh še ne bi tekla naokoli. Res noro! Smo se hecale, da to pa res ni težko delo, če samo od daleč vpiješ, pes pa naredi vse ostalo. Je vodnik rekel, da definitivno ni problema s tem, da ne bi imeli dovolj sprehoda.
čebelji panji ob cesti
Moram priznati, da so me skoraj od samega začetka jahanja začela bolet kolena zaradi drugačne pozicije nog. Sploh v zadnjih dveh mesecih s Tiborjem, sem precej obremenjevala kolena in od takrat imam večje probleme. Bolečina je bila tako močna, da sem mislila, da ne bom zdržala do konca. Nekako mi jo je le uspelo odmisliti, saj sem zelo uživala v tem jahanju in prekrasni okolici. Ko sem razjahala sem mislila, da bom padla, ker prvih nekaj sekund sploh nisem mogla hoditi. Tako razbolena sem vedela, da bo treking naslednji dan še težji. Upala sem lahko le na čudež.
Zvečer smo se zbrali ob tabornem ognju, malo poklepetali in podružili. Ker nas je čakalo zgodnje vstajanje, sem se precej zgodaj odpravila spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar